NA ZAČETKU

 

Na začetku je zemlica

bila vužgana kak ogenj.

Vulkanski harc

izleval bi lavu z kaldera*,

horizonti goreli

vu plinskemu giftu.

Gromi z neba

žarili su mrakima i dnievima.

Vse je zgledale kak pekel,

gde se krampus igral

vu puščave

pikulama mertvila.

Vu jenem času

nestal je skvaren sviet.

Buog je vdehnul

začetku smisel i živlenje,

z terega se zdigel človek

na sponama svieta.

 

*  kaldera – geološki oblik koga stvara vulkan kada se uruši sam u sebe, tako stvarajući velik i poseban oblik vulkanskog kratera

 

 

REZBAR PLANIETA

 

Trebale je zrezbariti planiete vu kuglje;

črez dliete vdehnuti im drukše duše,

vciepiti vu ta serca gravitaciju.

Poklem ih je trebale

 zavrteti po nekem zakuonu.

Kubura im vutisnula impuls,

okoli palca Buožjega persta.

Začali su se vrteti okoli osi

kak diridajci vu viečnem eteru,

vsaki na svuoju stran,

na razapete kraje vesmira.

Bleskom povieni vu beztežinstve;

polahke i hitre jašu,

rihtaju se spram Souncu

svetim riečima Začetka,

gde Stvoritel rezbari

po miluosti kamien, zemlicu i prašinu.

 

 

ZNANSTVENE GRUNTANJE

 

Buožji pouti rastepli

su istinu po cielem kozmosu.

Znanstvene gruntanje

zbudile je detinju misel,

a potlem kries očih se vužgal

na tajne poute,

na poute teri vlevaju nadu.

Lepliva je spuoznaja

dušu muoju obliekla

vu magnetske labirinte,

gde kričiju obzorja

meja znatiželne sviesti.

 

 

TRAGI KASNE NUOČI

 

Negduo je maknul tragi vu šenice

z prekščerašnje nuoči.

Koncentrične krougi

vabiju muoje možganeh.

Ligice su po dvorišču

tajanstvene prhale.

Same na tem miestu

se po kasne vure

videle copraste svietlo.

Plavale bi hitre po nebesi,

pak netraguom nestale.

Bile je to čude zvane NLO.

Nasladuval sem ovu misel

stiham o tragima kasne nuoči.

 

 

 

RIMSKI MESEC

 

Vu mlakama očih,

na sedem citadela

cakli se Mesec.

Fest pospana

spravla se čkuomina

za igre vu Koloseumu.

Friška nebesa

dišiju po termama,

gde se po vouznem redu

pela Mesec zaglavlen

vu kalup vesmira.

 

 

ŠTIENGE ZIGURATA

 

Sumerani bi štienge zigurata farbali,

kak su planieti vu očih kapali.

Črljenom se naklonili Marsu

na priečke nebeske.

Vsaka bi štienga drukše

 dišala po farbe:

negde sasma ciglaste,

negde sasma buožanske,

a negde visuoke.

Vu hramu zigurata

buožice Nanne,

šnjuofali se dari

po mesecu i Eufratu,

gde bi človek trebal

 balansierati po štiengama

k vsakem planietu.

 

 

ŽELIEZNI PUNTARI

 

Nebe je prepoukel meteuorski kries

na oranicama živlenja.

Zdavna je meteuor zagrabil kmicu

po zdene nuoči.

 Briegi su svetleli kak citadele,

na trdemu gruntu.

Želiezni puntari

se zgasili na kalnem polu,

vurezani vu nuove glibine,

gde človek traga

za zgublenim senjama.

 

 

NETRAGUOM NESTALE POVIESTI

 

Furt nestane neka poviest;

teru sme spozabili,

kak da ju je vpila

črna vesmirska luknja,

pa ta ni mogla prejti nikam,

ni vu postuoječe,

 ni vu nepostuoječe.

Vrieme curi črez

presvedrani vesmir,

a mi mu lovime koniec

črez hitre neutrine i svietlo.

Muorame nekam stiči.

Cieli vesmir je furt

segde i nigde.

Netraguom nestanu

vse naše poviesti,

črez same jenu

presvedranu kmičnu luknju.

 

 

DUŠEBRIŽNIČKE ZVIEZDE

Nucam vesmirsku energiju

po grdih zakuonah.

Gruntam pret svetim oltarem

zbavljenje entropijske.

Vu neuronske mreže

dušebrižničke zviezde

pulsieraju po ruomarski,

kak parseki svietla i sreče.

Pesem skrivle impetus vu stiham.

Znatiželnim duhem

gruntam o dienima

i dušebrižničkim zviezdama,

brez traga i glasa,

gde vesmir

po grdih zakuonah stasa.

 

VESMIRSKI RULET

 Črez zlafranu kmicu

curiju zdrapani cajti

nigdar zapisane poviesti.

Strahuotni fragmenti lieta

rastaču vesmirom

rojenje, smert i besmrhlinu.

Kak da su meteuorski superbolidi*

igrali vesmirsli rulet

na kletvama.

Vu duplje vesmirske črvejedine

 vliezle bu vrieme.

Zalut vesmiru lice

jutriešnjeg svietla.

Jen strah i potrti cajti

po segde vabiju vupanje

vu bolše zutra.

* superbolid – termin vezan za meteore i meteorite, magnituda sjaja – 17 ili više

 

CRVOTUOČINE

Sviet je spreden vu svietove

 netraguom nestale;

črez klanjce črnine,

črez hitre divline,

črez crvotuočine*.

Vsi sme tekar diel svieta.

Vsi sme tekar diel teuorije kaosa.

Vsi sme tekar vune čkuomina.

Vsi sme tekar spravleni začetak vesmira.

Vsi sme tekar vriemenski putniki.

Cajt nam je spreden vu besmrhlinu,

črez kapilare nevideče,

tam gde po žilah

kola diel crvuotočine i sumle,

živlenjem prespane.

* crvuotočine – vremenske cijevi (crne rupe) koje možda povezuju udaljene točke prostora tako da put kroz njih može biti mnogo kraći nego put kroz normalni prostor.

 

RAJZER SIKHOTE-ALIN

Črez zošvindlane nebe Sibira,

doskital se rajzer Sikhote-Alin*

ze vesmirskih dalina i pouta.

Vatrenim kriesom

duša želiezna mu gospodari,

 stranjskim nebem; svietli i rovari.

Zmenil bu saku čkuominu

kak juternji superbolid

raspoucana i kalna strnišča Zemle,

otstrelena asteruoidnom kuburom.

Zasičenom kmicom

zabuoliju vuha ot htiejna.

Spot vesmirske črnine

ruomare duhi dalina i nigdina.

* Sikhote-Alin – željezni asteroid mase 100 tona koji se 12. veljače 1947. godine raspao nad gradom Iman u Sibiru

 

       

PRIZMA SVIESTI

 

Vu našieh možganeh

prizma sviesti

nese i vtaplja misel

črez nejasna obzorja;

terima bi šteli dati nuove lice,

kak večnim vrtlogima senja,

vun jednuosmerne vulice,

gde su zapisane karte,

tere pelaju do Atlantide,

znane i neznane.

 

Zacojkani neuroni

stiščeju se vu ničesine;

cielega svieta i vesmira,

kak nuočni metuli

met prostorjem materije,

 teri z bozuonske* grančice

prhaju vu kmični incognito

začetka i kuonca Istine.

 

* bozuon – (Higgsov bozon ili Božja čestica) čestica je čijim se postojanjem tumači porijeklo mase drugih čestica

 

 

SATELITSKI SMETNJAK

 

Ruomarime vu zutra

pretrpeti kalvariju.

Zemla zgledi zvuna

kak satelitski smetnjak,

gde človek tekar mesečari,

pak spravla strajnske cajte,

poradi intime z bielim svietom.

Strajnski cajt je strahuoten;

kak samina na LCD zasluonu,

kaj mienja naše senje

zvuna leplivim smetjem.

Nacifrali sme nebe

da bi potkurtali cajte,

 na preveč prazneše živlenje.

Satelitimasme jen

rastiepli čkuominu,

tera jenega diena bu ljosnula

kak želiezna kletva

satelitskega smetnjaka

vu možganeh.

 

 

SATURNUŠEVI RINEKI

 

Vse je zapisane

i polustihi i polupesem.

Rineki kak divje loze svietla

kalapajsaju i bežiju

vesmirskoj prašini vu kmicu.

Klapa rineka dogorievle

vu Saturnuševoj atmuosferi.

Svietlom bleščiju se

na rashajcanem parseku*.

Teleskopemse lukame

na vesmir pošlihtan

poradi naših očih.

 Saturnuševi rineki

 blešiju se vu optiki

po ajnfačnih zakuonah,

poradi naših nedosenjanih senja.

 

* parsek – mjerna jedinica za udaljenosti u astronomiji