Gloria kajkaviana

Gloria kajkaviana

IVO KALINSKI

TRAKTATUŠ KAJKAVIANUŠ VARASDINENŽIŠ

Knjigopisec zvišeni, vu sebi i Tebi dragi, štavec, občuteni. Kak romar bistrički, pravi, kaj svoj žitek obnaša večkrat na kolena, od časti glavu gore! Kak loter svoju dragu ljubeč kruto, barzo.

Dok ti, dragi Domine, vu vremenu dojdučem, prem zgažen – Oni misliju, batriveš se kak parlavita grobek zapuščeni, dok po stari prašini vu sercu spisavaš reč ‘dvignonti se’ , osavljajuč se proti čkomini slobodno/ brezslobodno, kaj imaš zreči – ne zdržavaj se! Tenčina pameti samor je, brez zameri, obličje človečje – nikakšna šimbolika.

Dok za nami, moj človečec, plavcata senca stareh kajkavskeh kaštelov, megleni šlaprček okol kurijalne Violete!? A za vuglom tu več doma si, kmalu. Zato ne ponizi se, ne ponizi nas – GLORIA KAJKAVIANA!

ZVONKO KOVAČ

NIGDAR NABO NIŠČE VEČ MOGEL DIMO ITI, DIMO DOJTI

Vu strahu od snega, od karvi, z trbuha

po stegni, po plahti. strah me od rojenja,

vu svetu brez kruha, brez jutra, brez zutra.

Strah me od betega. Mira na bu bile,

samo se vlažne megle med nami vlečejo,

a sivi oblaki se v nebo oblečejo. nigdar

nabo nišče več mogle dimo iti, dimo dojti.

Med nami so noči i jutra kervava, med nami

grde rieči, strahi i prekletstvo, sam duh sveti

zna kaj nas još čaka i bezgrešnadevicamarija.

IVAN KUTNJAK

RITTERLAND

Velik, golem dio našega bića pripada onome

Što bi se moglo nazvati dijalektalnim

(Ivo Frangeš)

Plorantis Kroejše – vsa skerb ka me hrani

A k Sigetu nekšem novomu me pela:

Junakof boš mela – jazyk bo ti vzela

Na ojropski bela röslein britki strani.

Plorantis Kroejše saecula su doga

Toga – čemer, drači i vtoplene ladje,

I natešče voga – vu zeleno sadje

I bleščeči Vuzem pol’ korizme z roga!

A noga je bosa. A bosa je noga

Ojzdi drugač doma neg v luckoga loga

Kalu koj’ se riše žveplom i sombrerom...

Ej, Kroejša, nigder, zdi se: več nikade

Horvackohervacke res friške balade

Spuknenim jazykom – hižnim a gewehrom...

ERNEST FIŠER

ZNOVIČ

Zemi vezda svoj beteg pod roko, svoj žuhki žmul, poišči zmožno zvirišče, znovič, ves vu kruti miseli, vse jakše;

tote joči kaj te gubiju, to ufanje brez spodobe, nadra vuhkih rieči, kaj stišču te vu se, zevsema, kak fajtna zemla v protuletje;

gleč, zlamenka na tvem čelu vre cieli je žitek, v jenom jedinem traku: vse kaj si imel, priskrbel, zdaj zvehnjeno čepi vu tebi, zaniemelo kakti scoprani golob v škrlaku, na vuzlu škuroga Meštra, a kmično je takaj, i nikaj več neje sveto kak negdar;

pak štel bi vujti, zbavlenje doseči, vniščiti štemplin nesreče kaj te gnjete, gda vusta šepčeju čemer, vzrok i smrt;

vzemi vse kaj moreš, kaj ti je namreto, posluhni, ne pozabi, na brzak zapiši: otprti prama kmici, drhteči, zanavek v slaboči, kak ftica kaj nebom blodi, zmržnjen krič tvoj vu slobodi.

ZVONKO KOVAČ

IDI VU NAŠE MEGLE, SE POPIKNI I BUDI KUŠ

Z kervavim piškom, z hemeroidi, pišeš.

Kak pokojni pisci horvatski, naprednjaki.

Vse se drugam hoče: i vlaki i puk.

I nedaju ti bedastoče, vun.

Preveč fnogo sediš. I nad knjigami skerbiš.

Kak rečokradec, kak jalnuš.

Idi vu naše megle, se popikni i budi kuš.

Z kervavim piškom, z hemeroidi, kak vriti vuš.

Čkomiš, zanavek čkomel buš.

Žmeriš, slepi buš pri otprti vuh. Poslušaš i mučiš.

I ne možeš si pomoči: sve će biti i proći će sve.

Bez tebe, bez njega, bez nas. I oko i glas.

BOŽICA JELUŠIĆ

REČI KOJE SEM BILEŽILA VU KMICI

Se spremeknjeno, se bez korena, zahrčkan v

Nemoguče

Zbantuvan, skaližan, okleštren, stišnjen v kut

kaj je on zapraf meni a kaj su drugi njemu

(bili i budu) što bi znal:

zakaj se zove MOJ ŽIVOT a nemremo se zestati

i pogledati v joči, kak se patri, a se je

(tak mi vele) odjemput mogla zmeniti

Amor, amoris, čista strana, pošterkana ponjava

gipsano srce, kruv na stolu i mesto v Antologiji.

Mogla je, mogla (pri drugem) ampak je navek

pri meni bila nekaj kak febris periodica: zimlica

koja friško vužge i taki prejde.

Kukec v pancero je plazil na drevo, zbudil se

v grudvi jantara

moje su ZEMLJE OD REČI ftoplene v zlatnem

mulju,

kristalne Atlantide.

Vetrene egede, pijana foringa, sneg se zesipal

na ružmarin

ščebrali su me znutra dugački beli prsti, samo sem

jemput mislila

da se sprot jognja more stati, zebrati skradnja vura

i telo v kojem se srce počine predi neg zdigne

zastavu.

Senje kak kudjelju severec vitla, svetlo pri hiži

vužiže se na svetke.

Hodila sem po svetu, trage je megla popila

reči koje sem biležila vu kmici

po dnevu nesem poznala.

IVO KALINSKI

CICIRICI... SKRITA KAČA VU TRAVI...

Zadihana. Stara sejna, sprehaja... Nigde jablanof, nigde tratinčic, plavo nebo vu mišaru škajncu. Mrtvo nebo. Mrtev škajnec. O grozdju, o moštu, o vinu, sejna. Kletva. Beton. Prašina. Niš. Niš. Niš. Povsud novi ljudi za novi sviet, povsud nove žlice za jelo z druge latrine.

Trijeb je svezati gubec, znati ne spomenuti nijednu rieč, znati ne poluknuti čez obločec. Znati zgubiti vid, posel, mesto, kosti i lasi, zgubiti tielo, zgubiti sebe.

Po starem polju hoditi sliep i liep vu slepoti. Biti senca, biti prašina spod nog, biti niš. I niš. Nište i niš. Ni raspelce, ni križ – krucifiks, ni mandatar nove mane z neba, ni novi oniks.

Nemati niš ne poželuvati niš.

Biti cicirici na odhičeni pizzi, cicirici peteh, kokotiček, petelinček; skrita kača vu travi: Latet anguis in herba.

BOŽICA PAŽUR

TI SI JEDEN KRIČ, DA ZNAŠ

S tebe shajaju rieči

Naščebrene,

Sama skosana piesja trava.

Ti si velike zijanje.

Tve rieči od sikud pučeju lopatu, trumbletu i sprevod.

Vu tebe se ričeju pleh mužike.

I ideš spat s punu trugu rečjŕ.

S tebe laziju rieči: predrti buben, klepanje kose.

Mečeš jih pred marhu na male kupčece.

Nna!

Tva slika:

Podorali sme slačec

I Marijin je tračec pod nami.

Tva je rieč odozdola došla i dele ide.

Tam te vsehnula vu drieve jabukove

(v dvorišču tvoje kletve).

Vu črnom drievu tvega kriča

Tvega biča se četiri noge

Gniezdiju se v suhom korenu.

Ž njega tiček otkljuvava.

Rieč po rieč:

Tiček piđek.

Veter skutlek.

Čovek mesečlivi.

DENIS PERIČIĆ

TETOVERANI ČLOVEK II

Mala, bič zemi, hrpta mi razcufaj,

Raztrgaj, razmrvi, v krvi ga skupaj;

Nofte zapiči, začupaj, po ranaj meso zgnecaj

Gnoj ki se cedi kak črf mi pocecaj.

Batino v roko stisni, prelomi kosti

Zežmikaj z mene najzadnju kap mladosti;

Pretuči me kaj vola, prepiči me z osti

Ni kičmo kad mi ftrgneš ne bum rekel »dosti«.

Preluknjaj mi rame, jezik tu porini,

Z zobmi zgrizi žile, pluča mi zaslini;

Koleno med noge z svom mi silom zabi

Vudri dvaput, triput, znaš da nesem slabi.

Razdrobi me do kraja, ‘tak neš vidla raja

V ovi zemli dihamo jogenj steklog zmaja;

Na telima našim kervava je packa

Hmrl bum od ljubavi, baš kak i Hrvacka.

ZLATKO CRNEC

KAJAZNAM

Gda se ta amorozna večer otprla, vdrapila

me je nekakva cerekava noštalgija, kajaznam,

nisem mogel reči NE (!), i gda sem još

v luftu čutil bistrinu vužgane zalublenosti a

cvetale su gizdave perunike ober srebrenih

trepavic, kajaznam, i zvezde su se zlatozvezdale

i bile je čuti paklensku rokenrolastu mužiku

da su kotrigi vtrnjavali, a ja senak nisem mogel

reči NE (!), kajaznam, a rasfucene puce tak su se

fest v pojasu obračale da su lajbeki spocali, kužiš.

oči su gorele kak ognjeni kresi

vu kvartu zdroblenih senj, cajgeri su

z vure prešli, kajaznam, ono, i obloki su se

otpirali, i ja

sem bežal kre zibajočega tramvaja, kajaznam, za

kričem

dekle zgublenuga glasa i blodil po kolodvorske

štacije, kajaznam, i zopet sem jenuga viskača. I kaj,

pa nisem ja od papera skeljen da ne bi mogel

zderžati tie zblesaveli kupleraj, u biti, kajaznam,

a nisem ja ni zajebeni luzer teri bu zmišljal

sonete, hital konfete, na mesečinu scal, pomalu

kral i v gajbe spal, kajaznam, a tu puce, larma

dišeča, vužgane gledenje, sveder vrtalec, rože

svibanjske na mojemi pleči, zvezde narajcane

do pohotljive bedastoče i

velim, gda se ta večer otprla, ja nisem mogel

reči NE (!), kajaznam, ono, i kak trdi agramerski

roznkavaler nosil sem vse cvietje sveta ze smehem,

ze sozami i s kletvu bogovetnu za ovu večer

slatkoče,

za vriščeči krič vusnic na zagrebečkemu

ljubičaste dišečemu vajnkušu, ti neblak pekleni,

i nisem mogel reči NE (!), kužiš,

kajaznam,

i u biti, kajaznam...

BOŽICA PAŽUR

LAJKINA RODBINJA

Vu ke laje pes?

Vu tambu od jezeka, vu zabrežje vukov.

Pes drži svoje lajanje na lancu

Na lajne svoj laj-départ, laj-partir

Laje po redu

Pes odlajava tekst.

Odorjava spomenek vu duolnju stran brazde.

Kak pes je prost od zdelavanja

Drieva vu križ

Zascajuč ti ga slobone od prve svržičke.

Laje se pesu za stage

Dek ti laje na stageu od truge

Dek ti čuva na skuolke tekst

Z duolnje strani mosta odspod stola

Vu belinu trsnoga lista

Vu blek-berek,

Spodi kinderbeta, vu tvuoj Zajnu-grudu-hiti-city

Mu se laje.

Pes laje vu roženice, vu Aristotelovu gredu

Vu pam-param

Vu luknju od jezeka.

Pes odorjava tekst

Odorjava črnjavu vuhku i toplu

Za počinek svemu i tvemu

Zaznandanomu na vieke-vekov-ne-laje-več

Kak Lajkina rodbina

DENIS PERIČIĆ

TERRA COMBUSTA

Veter fučka...

A bu dobro? Ali ne? Kaj veliš?

Vekivečni ti stekliš,

Kaj nigdar nikaj ne vidiš?

Dok se smeješ kak budala

Žveplo se po zemli vala!

Zapri gubec, naj ništ reči,

Nikam več ni moči pobeči,

Neje snage, neje reči...

/.../

Veter fučka...

Polne toče: vreme ručka!

OPROSTITE PROSIM ZAPIRAMO

OPROSTITE PROSIM ZAPIRAMO

Je to znak? Kaj je znak?

OPROSTITE PROSIM ZAPIRAMO

(Človek je norec, kreten bedak...)

ZAPIRAMO

Stani, daj nam reči

Reči nam, reči:

Kak?

ZAPRTO ZAPRTO