Kolo 2, 2022.

Književna scena

Tomislav Ribić

Slike zvlečene z morja preteklosti


NOČ GDA JE TOMICA PREMIŠLAL O KMICI

vu noči znad varoša gda smo iskali kmicu na koncu mesta
vu sej našoj norosti gda su nam joči bile vekše od mladosti
z dlanof noči se trusila jesen (vu sobe, na pola, vu nas)
vu čkomini hoste gubile se rieči
vu noči znad varoša gda smo iskali kmicu na koncu mesta
i skrivali se spred svojih korakov splašeni spod zvezdami
gda su vulice bile breskončne srebrne kače
sako malo sme zastali, vužigali cigaretline i
pripovedali svoje kratke žitke megli i cestami kaj su se budile pred nami
vu noči znad varoša gda smo iskali kmicu na koncu mesta
se je več bilo zaprto
i lese i hiže, obloki, škednji, koci, krčme
vu noči znad varoša gda smo iskali kmicu na koncu mesta
nesel sem vu roki tvoje skripte za ispit

(zmislim se sto duš vu iskanju sebe, sto belih senc vu zginutju,
vu stopu kaj ih prati sto duhov splašenih, sto duš nemirnih vu iskanju sebe,
na spotrtoj štreki kresnice im hmivaju joči)

vu noči znad varoša gda smo iskali kmicu na koncu mesta
vse prek starega sajmišta, stare vage
tam gdi trošne hiže pripovedaju z svojim spucalim fasadami o smislu žitka
a besni cucki se zaletavleju na vse živo kaj prejde po cesti
vu grabi na periferiji plašiju se velkih voda drave kaj im je grlila pete
nahereni obloki z kartonom mesto spotrtega stekla skrivleju duhu smerti
znad njih veje hoste pridržavleju meandere zvezdišča
hiža vumetnika na rubu hoste, vu rupi, spod bombellesove štreke skrivle
totem črnega jezuša na plavemu stupu, koprive vu dvorišču
svetišče nepriznanih, odhičenih, raštrojenih, zgublenih
kaj se šunjaju po starim bunkerima polek drave
i skrivleju od svetla, kmice, od sebe, vraga i jezuša
vu svojim špiritnim odhajnjima duha
vu zemlenim sobami
dopratil sem te do doma pak sem se nazaj vrnul se okoli,
polek hiža od stekla z kristalnimi vejami
i metalnim ftičima vu krletkami
varoš spi, bogatuni spiju isto kak i siromaki
vesmir probavla noč kak želva mlade ftiče, nenadoma
vremenski červ spi vu dravskemu pesku več jezero let
ne pomika se
sam ga čuje dravski vodenduh gda se pela znad štreke
nevidlivom bombellesovom lokomotivom
vu noči brez meseca gda čuješ kak elektrika prede vu žicam znad tebe
a vrane bejžiju proč prevrčujuči se v kmicu
ostaje sama noč, ona črna noč kaj potihe hmira vu molitvi
vu toplini malih hiž
kaj pripovedajo o odhajanjima i dohajanjima
vu vrtima v kojima rescvela se nada
tam gdi ne poslušaju kmicu na koncu mesta brucea springsteena
jerbo kmica je tam doma

_________________
Bruce
Springsteen, američki kantautor – darkness on the egde of town, ploča B. Springsteena iz 1978. – za zutra, za budućnost – zginutje, iščeznuće (nestati gubeći se u obrisu) – ova pjesma je dobila nagradu Srebrni kaj na 5. recitalu kajkavske poezije »Božo Hlastec«, Ludbreg 2022.



SLIKE ZVLEČENE Z MORJA PRETEKLOSTI

vumataš se v stare cajtunge natoplene z olovom
i spreluknjane kapute z stare krame, braniš se od mrzline
i pripovedaš zidima o pekmezu od malina kaj ti je spravlala babica
čutiš kak se primičeju sence mertvih, grabiju te z rokami
z ledenimi parkli, tisoč glasov vu sebi neseš
roke ti drhtiju, bleda si i se tiša
negdo bejži po štengami, negdo nekoga zovle
zalutali su duhi vu ovu mrzlu hižu na strnišču
na praznim dlanima zemle, na njezini rezrezani koži
hmiraju mladi ftiči na polima okovanim mrazom
krtice senjaju vu meandrima krtičnjakof gliboko spodi
vu grobu zmržnjenih voluharica zaplelo se korenje
plod si ledene berbe kaj nese strah
budi studen vu sercima od rojenja
vu samini razum se gubi pred šrapnelima spomina
si strahi prevrčeju se vu reke ponornice, gubiju se v telesu
na neznanim stezami kmice, prejdi neg se zgasne dnevna luč
zgubleni človek grije si roke na slabom jognju
iskre mu grliju rub kaputa, onak goreči se prevrče vu plamenu fticu
žmiriš, stiščeš se z sebom samom
negdo kriči vu kmici
sediš vu svoji ledeni belini z snegom v teglici od malina

za papirnatimi kulisami varoša rasteju strahi



SAMOTA GREBE PO OBLOKIMA SERCA

ponegda mi se včini da samota grebe po obloku vu svoji breztelesnosti
zakaj si pak tu, pitam ju
samota čkomi navek, zevleče se v glibine možđanov
ona nema rieči, ona je kak nevidlivi plašč kaj prekrije tvoje bistvuvanje
prejdi neg zima zapre svet pod jenim krovom pak sama začne klijati
z božičnom šenicom
gdo si, pitam ju
si kniga koju hočem pročitati sam da te otiram, a nejde
(mati veli: samota je pes na vuglu)
gda te čutim znam gdo si
ti si čkomina vu sobi
žulj na sercu
čemerna hiža kaj skrivle mokre zide, mesto počinka senca mertvih
gripa, ospice, roka v gipsu
se si vu istom času: mladost, starost
imaš parkle pozoja
giftaš misel
vugibam se od tebe, a nemam kam
nemam sobu za pobeg


DUH TOMAŽA PENGOVA SKRIVLE SE V SAKI SENCI

               šli so tiho brez zvena
               lažni angeli sreče
               polni blata na dnu srca
               (tomaž pengov: potovanje nespečih)

čkomim, hodim črez hostu, duh tomaža pengova skrivle se v saki senci
i hiče vu dravu rieči kaj postajeju otoki
zeleni oblaki rasteju z njih
čkomim, hodim črez hostu, duh tomaža pengova skrivle se v saki senci
i šepeta
o cesti
o domaji
o potovanju nespečih
epistoli, lažnim angelima sreče
rieči su zrak kaj ga vudišem
lovim ih z rokami i zapiram vu dlan
da ne potoneju vu glibinu
čkomim, hodim črez hostu, duh tomaža pengova skrivle se v saki senci
sence rasteju, gubiju se
odhajaju, dohajaju, zveniju
slike hoste se menjaju
ve je jesen, ve protuletje
listje mi raste z dlanov, listje vene vu lasima
veje su moje več krhkih kosti
čkomim, hodim črez hostu, duh tomaža pengova skrivle se v saki senci
išče ju zgubleni dečec koji čuti saminu ceste,
dok čaka nomade da ga odpelaju
čkomim, hodim črez hostu i hmiram sto put vu dnevu
poslušam: preteklost curi z veja kak leplivi dežđ
vlečeju se za menom pozoji od škarniclpapira črez leta do časa
gda se buju naši duhi zišli vu nekšnom od naših odpotovanja

__________________
Tomaž
Pengov, slovenski kantautor, pjesnik, 1973. snimio Odpotovanja, jedan od prvih i do danas najznačajnijih kantautorskih albuma na rock sceni; cesta, domaja, epistola, potovanje nespečih – nazivi su pjesama s tog albuma



GDA GABI POPEVLE PODRAGAŠ LASI

               podragaš lasi i svet zgledi
               kak da još nigdar tak bilo ni
               (a. dedić / d. britvić: podragaš lasi)

gda gabi popevle podragaš lasi
ves čemer zajde vu me
legnem se na omamin plavi otoman i zažmirim
stisnem vanjkuš i prekrijem se z njim prek glave
čutim preteklost kak zranja z glasa
(vu nekši odsutnosti topline)
ajngeli se nalukavleju z oblakih
svet zastane, dežđ zastane
čkomina me kušuvle vusnicami plavim od indiga
doletiju slike vu svet tkan od samote, nestvarne ftice
čutim omamu kak mi z druge strane žitka
podraga lasi i šepeta: picek moj, bumo handlali bronhije za karamele

gda gabi popevle podragaš lasi
vujna otide v bašču i po vejami vesi male hižice za ftice
vu njih dene šenicu, pod njih plehnate poklopce nivea kreme
pak luče hižice na dežđu, joči joj se puniju z dežđom
i gda se obrne
čist je drugača
ima onu frizuru, onu nataperanu z punđom v mrežici
z časa gda su vsi šteli biti kak gabi

____________________
gabi,
Gabi Novak – čemer, tuga – omama, prabaka – podragaš lasi, pjesma Arsena Dedića i Drage Britvića s festivala Krapina 1973. – handlali, mijenjali – hižice za ftice, aluzija na pjesmu Arsena Dedića i Drage Britvića Kuća za ptice, festival Zagreb 1973.



KRISTALNI GLASI SE GUBIJU PO POLIMA ZVEZDA

zaspala si vu sobi
zamotal sem ti svetu sličicu kaj si ju čuvala vu geldtašlinu
i dva bronhi bombona vu sajdani rupček
i del ti poskrivečki vu žep kikle
rinčice su počrnele, ne zlatiju se več
zglodal je i njih beteg
sam se blešči kamenje
v mojim jočima gda te pospravlam
vu kmicu, vu vremensku škatulu
vu kojoj buš nas još letima čakala
(kamenje je vekivečno, mi sme sam
statisti vu igri trpljenja)
porculanske figurice su vtihnule na vejami noči
duhi se iščeju po polima zvezda
kristalni glasi se gubiju znad pola
oblečenih vu robaču spletenu od črnih vran


VERTIGO

rekla si: ovo je hiža propuha
saku tvoju reč veter raznese svetom
šepeta hosti nemirni od naših senja
lampama, pijanim fticama, kumicama na placu,
staremu pilku, železničarima za šankom
bankarima f ancugima z mrenom vu jočima
ftaplaju se vu krugima vode naši obrazi
zgublene ftice iščeju gnezda
rekel bi ti neku norost
iskal od tebe nemoguče
ne znam kaj je z menom
morti sem sam žejen dežđa
pak vužigam male luči vu noči
pak šepečem:
tvoj sem pozoj
tvoj sem greh
tvoje sem smeh
tvoj pozabek
i vse bu zjutraj za nič
sam po dvorištu bo skakal pokisli ftič


SEN (I.)

sediš vu plavi sobi
razglednica vu obloku pripoveda
o otokima i morju
mrzlina prihaja z vestima
kaj ih šepeče ščerbavi prorok
divizije brezposlenih zgubile se vu kmici
morti je konec sveta!?
prebračaš vu mislima
kaj postaju zeleni vir
senjaš o mali ftici
i mehkemu dlanu
o eroplanu i zgublenomu denu
polahko nestaješ vu senci
netopir se gosti vu fajtni posteli
i pije tvoju kerv za večerju


SEN (II.)

pred zorju pomikaju se zidi sobe
zamusikani ajngeli lučeju črez plave obloke
tiskaju me z bitja vun
glasi lajharov i tatov mešaju se v kotlu dneva
neonski veter pomeče misel
spod merzle postele od listja kušencija se skri
nestrplivi maloši šepečeju
pripoved o zgublenom kralevstvu
hrepenjenje išče svetlost vu vodi
z psalma srebro se rodi
jalnuš skrivle glas hamižen
gdo to hmira spod križem
na beli črti zgaženi cucek
metalni orslani raznašaju čreva
mertvim cestami
črne flundre lajeju na mesec
nevidinčiči potujejo črez sive oblake
sprali bi žolč z lica zemle
pak stepleju pelin kak sneg
na peklare, fakine, kavrane
na maloše, hrčka i krta

zgubila se cesta, zgubil se lucki obraz
gdi je ve bitek, gda nas ščiple mraz

Kolo 2, 2022.

2, 2022.

Klikni za povratak