Po lesice tragi

BRISANJE ČRTE

Z mefkim kruhom, slinavim,
z musikavim prstima,
z lakti, vusti, z runastim sviterom
ogradice okoli hiže, škole,
zid cigleni, festung železni, verige.
Obrisati do srca papera,
vse kaj goti, smieta, vse kaj...
Papier razdrieti, obrisati do luknje
črez teru se vidi na drugu stran.

Od musikave crtajnčice do diena denešnjega
naklanjam se snegeku papera.
Nek dišu drieva, gartli,
z roke puščeni črleni balon,
ftice nek se gniezde, nek plavaju joblaki.
Pomekni zbite redeke.
Vdehni vu se joblak, ftica ne buš.
Obriši črtu.

____________________
z musikavim, s prljavim ‒ z lakti, s laktovima ‒ z runastim sviterom, s vunenom vestom ‒ festung železni, verige, željezna tvrđava, okovi ‒ vse kaj goti, sve što guši ‒ papier razdrieti, poderati papir ‒ črez teru, kroz koju ‒ od musikave crtajnčice, od prljave crtančice ‒ diena, dana ‒ gartli, vrtovi ‒ plavaju joblaki, plivaju oblaci ‒ pomekni, pomakni

POSLUHNI, DIVLE GOSKE IDU

Divle goske idu v jatu nepreglednem.
Posluhni. Vu sumračje kriče vu glas.
Jezer njih v kmici, pošlisane kak soldati,
čuješ lepet, gakanjem kak da zovu i nas.

I ona jena i one tri kaj so nazaj štele,
jen čas so nebom blodele vu nuoč.
Gda zebla je voda i deh iskale trage leta,
na pokoncu nazaj za jatom so odletele.

Naše toge veter tira vu zviezde Oriona
znovič, vsaki dien i vsakom dielu svieta,
vruši se v pozabu komačec našeg sna
o letenju spram jata i krike i gakanja.

____________________
kriče vu glas, glasno gaču ‒ jezer, tisuću ‒ pošlisane, poredane ‒ nazaj štele, natrag htjele ‒ deh iskale, dah tražile ‒ znovič, iznova ‒ vruši se v pozabu, pada u zaborav

JEN JOBLOK, JENA NUOČ

Vu snu sem skovala fmilno svetlo,
lučenku, mučkino zelenu,
za vužigače sreče,
za jen joblok, jenu nuoč.
Z hribi sem pošiljala znake
kriesnicama pretiranima v pozabu,
za povrnutje sna o tancu po protuletju,
po krvi jorgovana.

Preklada se vu nas ta nuoč,
odmata se stara, kodelasta priča.
Negde mrzne ftica, negde ja.
Razlejale se tve joči, prek jobloka
i prek sna.
Počila je zelena lučenka.
Štela sem te zozvati,
zgrabiti v roke tie sen,
ali vse mine.
A tve joči
več so bile nuoči pone.

____________________
joblok, prozor ‒ fmilno, umiljato ‒ lučenku, svjetiljku ‒ z hribi, s hridi ‒ pretiranima v pozabu, protjeranima u zaborav ‒ povrnutje, povratak ‒ preklada se, premješta se ‒ kodelasta, kudeljasta ‒ joči, oči ‒ počila je, raspukla se ‒ zozvati, dozvati ‒ tie sen, taj san ‒ nuoči pone, pune noći

NA MOJIM SE MIGICA KONČA SVIET

Vsu sieru, v sivem sviteru,
tu su me deli kak stvar,
boleču, drobnu stvar.
Negdo je ružil z šalici, tanjereki,
negdo je mužiku navinul,
negdo je nekakšnu pesmicu povedal,
dva su igrali šah,
vu subotu su tancali,
z večerku su znali začeti Oče naš.

Z kopači su pukali z mene rieči,
rieč po rieč otrči kaj bi mogli narisati sliku,
čujti me serce kak bobnja,
kak da kojni duču, kak da viher nojsi kroh.
O gdo zna gde su ostale moje rieči.

Poklo je srce steklene vure
tera je kočila z nami,
pokle vsega tak sami,
čutimo klicu smieha vu dalečine.

Na mojim se migica konča sviet,
gda megnem vse se premeni.
Ono kaj je ostalo plazi vse bliže zime,
idemo vsaki k sve hiže,
vse smo si bližejši,
vse smo bliže.

____________________
na mojim se migica konča sviet, na mojim trepavicama nestaje svijet ‒ vsu sieru, svu sijedu ‒ ružil z šalici, lupao sa šalicama ‒ z kopači su pukali, s vilama su čupali ‒ kojni duču, topot konja ‒ tera je kočila, koja je kucala ‒ vu dalečine, u daljini ‒ gda megnem, kad trepnem

PO LESICE TRAGI

Bereš nuoč kak protuletne zvončeke
za vuzemne beline,
a nuoč je nuoč
i žugaju nas nejne tišine...
Rieči su se naše otrgle od nas,
niesu više one koje smo senjali,
kušuvali vu snu,
iskali vu pepelu.
Bereš nuoč po lesice tragi,
slubodna kak jesen, kak zemla sama,
rumena lesica i ti.

Stali smo na čas.
Vu lesičje joči prestreti postelju,
na počinek leči,
zanočati vuz vino,
zreči nekaj pitomog i pitkog.

Negdar, naše su rieči bile blage,
kak da dragamo mujceka,
puščamo golobe.
Pokle smo po lesice tragi dali listju,
vetru, jutru,
nek nas fkane vsi...
Snegek belec smejal se vu zraku.
A mi smo brali nuoč...
Rieči su nam okrenule pleča,
porinule nas vu mrtvečke tišine,
prekopitnule se prek zida i tarabi
vu zapuščene vrte i doge zime,
vu krič ftici orehovki.

____________________
vuzemne beline, uskrsne bjeline ‒ žugaju, škakljaju ‒ dragamo mujceka, milujemo mačića ‒ fkane vsi, prevare svi ‒ prekopitnule, prebacile, preokrenule ‒ krič ftice orehovke, kreštanje ptice šojke

POSLUHNI, POSLUHNI

Ja sem gosomača, zvuzlana vu list zeleni,
k zemli, zlatu, pepelu obrjena po čkomaj,
vu meni se roje metuljof svieti pozableni,
z sakem prhljom zadrščem, hlepim domaj.

Zablodela vuz vodu, vsa leskava, trepeča,
opala je zviezda, okrhjeni vesmir v šašu,
gdo su oni, teri poplašili so kriesnice i kojne,
pesmu kluča, to malu, svetu pesmu našu.

Lastavičjeg repa sem pričetek, gosomača,
vu meni su hrepenja i prhanja skrita,
moje se srebro tali, veter me vu list zavrača,
dnevi dojduči – črna so hosta v nuoč zavita.

____________________
gosomača, gusjenica ‒ po čkomaj, u tišini ‒ metuljof svieti, svjetovi leptira ‒ z sakem prhljom, sa svakim treptajem ‒ leskava, blještava ‒ okrhjeni vesmir, okrhnuti svemir ‒ pričetek, zametak ‒ hrepenja, čežnje ‒ hosta, šuma

PRERISAVAM BRUEGHELOVU ZIMU
(Joči od sniega)

Stara kujna, vojn na pečeni cukor i mlieko,
za vračiti kašelj zadušivi,
za lehek sen.
Pucka, prerisavam Brueghelovu
Zimu z klopku za ftice,
božičnu čestitku na sivi paper.
Nebo se k zemlji je stislo,
na ledu igraju se deca,
bieli se leska snieg.
Stojiš mi za pleči i ščuđavaš se:
Gde sem vidla tulko črlenih kaputekov?

Stokrat začinjem tu risariju znovič.
Pono biele, malo modre, mučkino črlene...
Črez me ruše se stoletja,
zametene steze,
povrnutje vu mliečni vojn.

Večkrat se spitujem,
gdo sem gda vu zimske mrake
v črlenem kaputeku
iščem vu sniegu skrite znake.

Ti se nalukavaš,
kažeš mi klopku za ftice pevice.
Veliš, vse je pono vran,
dvie goske vu biegu i črne svrži vu zraku.
A ti imaš joči od sniega
gda rišeš biele puščave,
i smicaš se na joblaku.

____________________
vračiti kašelj, liječiti kašalj ‒ pucka, djevojčica ‒ gde sem vidla, gdje sam vidjela ‒ mučkino, mrvicu ‒ povrnutje vu mliečni vojn ‒ povratak u mliječni miris ‒ nalukavaš, zaviruješ ‒ kažeš mi, pokazuješ mi ‒ pono vran, puno vrana ‒ črne svrži, crne grane ‒ puščave, pustoši, pustinje ‒ joblaku, oblaku

PUPA, KAŠERANI PAPER

Vučil nas je gledeti z nutri,
videti veju v hosti, list.
Vučil nas je poznati farbe,
kobalt plava, prusko plava,
egipatsko plava, indigo plava,
gliboko plava...
Pital je, kakvo je nebo denes?
Črno i bielo i kufrasto zlatno bilo je nebo...
Pikicu modre v bielu deni,
črnu po vodenom paperu trieba rezlijati.

Vučil nas je kaj je zapraf ars.
Najpredi je drievo bilo... Liepo drievo,
dojdu ftiči, veverice,
pokle je paper.
Najpredi je mrzla voda z glibine,
najpredi se šenica zible,
tekar onda melin, mela, melnata kaša,
kašerani paper.

Pupu, pravu pupu z kašeranog papera
napravil je z nami,
z škrlakom na jenu stran,
dva gumbi stekleni su joj joči bile.
Gde je vezda drievo? pitali smo v glas.
Zaprite joči, posluhnite,
to vetrek šumî v papernastom sercu,
v leskavi opravi od svile.

Cafutne, z porcelana i glajžene,
migaju z jočima pupe,
prenavlaju se, smeju na glas.
Ni jena ni ona kaj sme je poznali,
kaj je prvič drievo bila i znala za nas.
Trudni, z melnatim rokami,
znovič miesimo
kašerani paper.

____________________
veju v hosti, granu u šumi ‒ kufrasto, bakreno ‒ pikicu, mrvicu ‒ deni, stavi ‒ pokle, poslije ‒ melnata kaša, ljepilo od brašna ‒ z škrlakom na jenu stran, s nakrivljenim šeširom ‒ vezda, sada ‒ v leskavi, u svjetlucavoj

UNE JENE ZIME

Vu ovu dob gda na vulici igraju Jingle Bells
i trži se veselje kak cigajnsko zlato
zavlečem se v mačji sviet Une jene zime.

Une jene zime scecane z prsta,
zkopane z preteklosti i zmiseli
zanišu se na svilnomu koncu
papernasti ajngeli i drveni kojneki.
A ti brez svitera, kaputa
v redu za cement, za kruh črni, prah vogleni,
hučeš v mrzle roke, greješ pahule.
Une jene zime gda smo vlekli ravne i kose črte,
kaj neju vučitelice v škole rekle da ne znam ništ.
I une jene gda smo hodili kak Čarli Čaplin z filma,
a bil je Cigan jen obični i dalko je dotiral.
I une gda sveto se diete potiho rodilo,
a ves sneni sviet je stražaril nad njim i nami
kak brončani soldati.
Une jene zime gda sem črez joblok gledela čogice
z malim roznim flekom mesto partleka,
a ti si me vučil kak z visoka v snieg opasti,
da ne boli ništ, baš ništ.

Ne vupam glasno reči tve ime,
da ne otiram od sebe tihoču pesme te
pričin Une jene zime.

____________________
scecane z prsta, isisane iz prsta ‒ z preteklosti, iz prošlosti ‒ prah vogleni, ugljena prašina ‒ čogice, sjenice ‒ ne vupam, ne usuđujem (se) ‒ pričin, čarolija

VUSPENKA ZA MNEMOZINU

Vusni Mnemozina,
stiha baja negdo tu vižu,
kukček črni memlivu pavučinu spušča z neba
kak medvenu rosu, zajni komaček sna.
Vusni, odehni pod tuhicu z goščjim perjem.
Nie treba više znati
teri je dien, nit kulke smo mladi,
i gdo smo zapraf Mnemozina
i gde so oni kaj su nas imeli radi.

Odhaja vrieme, vse je himba čalarna i nikaj više.
Vusni, nek pokle dojde jutro đemantno,
nekoteri drugi nek začnu z početka,
od biele beline, od vuletja, od sna.
Mi smo več kruto trudne Mnemozina,
skalil se naš sviet.
I ne znamo više gde smo
i ne znamo više al’ jesmo.
____________________
vuspenka, uspavanka ‒ Mnemozina, grč. božica pamćenja ‒ vižu, ariju, bajalicu ‒ medvenu, medenu ‒ zajni komaček, zadnji komadićak ‒ teri je dien, koji je dan ‒ vse je himba čalarna, sve je privid varljiv ‒ đemantno, blistavo ‒ skalil, zamutio