Bežalec za vetrom

POPEVKA O POPEVKAMI

Othajajoča noč popikavala se po štengami. V mefkem
mehenu postele zaneslivo su spale zajne
srebrozrake perhetljive mesečine. Zmržnjeni
pevalec na zelenemu placu popeval je nedopovedano
ljubohotne reči vragometne vulice.
V preluknanem škrlačecu bile je pune
ničesa. Larfe malih kupidonof smejale su se
z oblokov brez stekla.
A mi, po dušah se svojeh šepavo špancerame
kak rečižderci z ajngelskemi obrazi, mi
zgubidanci otprtega serca fakinsku poetiku
zalublenosti na cajtungštehere razvlačime
natopleni z rajskemi kaplicami
z domačih vinebregof.
Kulike je samor popevki bežale
za nami a dišale su kak bombeki
beluga holera pred jutre v špancirgartlicu
našega purgerskega kvarta.
Zanesljive rieči popevki v kušlece vtoplene skrile su se.
Kak mefko draganje po ognjeni obrazi gorele su.
A nigdar se nisu popevale,
i senak ih je bile čuti.

MOJ MALI TIČ

Rastakale se jutre v zlatem kvartu
mangupskega luzeraja. Ždrali su se flojsali
v rajske postele purgerajskega špileraja.
Gajba se raščetverila i germlavinska
misel otprhnula je v kurvajnske verzuše.
Šajnkerica je golecickasto zatahala
ranejuternu popevku.
Rascufani kriči šankercu vužgali su
kak slinavi jezeki v sake runde znovič.
V belemu lajbeku čul se ljubožejni
valcer ognjene lepote.
Odblokerala se pamet i mozek kak pesek
curel je na žveplenu misel, a misel je dobila
kristalne črleno zgledajne;
razmetane kupice od kupice pozablenosti,
pozablenost od zgublene arije, arije od arije
spametnoga tiča. A tič tičopevec moj je mali tič
kaj z rascvelu granu črešnje v klunu
na raskopčanemu lajbeku
kak norc zvertavo žvrgoli.
Mesto mene!

GDA SME SE ŠVERCALI

Gda sme se moje puce i ja, razmete, švercali
v tramvaju četirinajst, na Zvezdi i na Cmroku
curel je sneg i cveli su jaglaci.
Predi toga napravil sem sê kaj se je mogle:
otprl sem obloke zakesnelim zvezdam i vetru,
i juternjem zviranjku, ti sonce nebesko, a tičima
sem dal cukora, vina i zrnja neverovane resnice,
razmete, a moje vulice, kaj se otprla za sim i tam
i v teroj hiže škripleju kak klimava trafika na levem
vuglu, razmete, i v teroj filožofija zesranoga živlejna
nema čistu misel vedrine, razmete, te moje vulice
odfučkal sem karnevalsku pesem veternjačke pozablenosti
za male mira zgubljenofkanjivih senj.

I tak, velim, gda sme se moje puce i ja, razmete, švercali
v tramvaju i tak dale, i tak dale, razmete, vidli sme buljeokce, prelubnike, lubavnike, zosranike i špancirmeštre,
zešminkane marginalce i lefkoumnike, podmukljive
vrtirepce, fkanitelce i fuflafce kak žvačeju gumije
simtamajoč z rasterganemi vuspomenami
po severnemu kvartu, po našemu kvartu,
gde je takaj curel sneg i cveli su jaglaci.

Zate, moje puce i ja kaj sme se, razmete, v četirinajstice
gda je curele i cvetale, je li razmete,
mi sme se švercali...i bile nam je...
i tramvaj je otišel...a nemrem reči
kam, kak i zakaj i...
razmete, ne?

A mi sme se sejenak švercali.

BEŽALEC ZA VETROM

Bil sem bežalec za vetrom v rubači
bez kraglina i s praznemi rokami v zraku.
Z jenim komačecem reščetverene senje
iskal sem neskvarene kušlece sakidešnjice
s trepetlivu pesem kvartovskega
žvrgolavca.
Smejali su se ftiči na rascvelemi
granami majmunskega dervorednika.
Igralci v tambure tamburali su tamburastu
mužiku puntarske vulice. Veleumniki z vužganemi
glavami filožoferali su o vekivečnosti
a ocvele rože puščale su vroče soze
v moje vtrnjene roke.
Bil sem bežalec i foringaš, gavaler i vandrokaš,
rozenkavaler, kušlecžongler i tič i krič
kaj bežal je vu greh i smeh i dale još i još dale...
Al gajbe su se otprle i tič je kriloprhal.
Fučkal je gledeč v moj otprti oblok.

I zopet sem bil beželec za vetrom v rubači
brez gumbov i s pesjem lajanjem v roka,
i z ovemi rieči čistam razjebene popevke
na praznem komačecu
beloga papera.

PORNOGRAFIJA SAKIDEŠNJE POPEVKE

Pornografija sakidešnje popevke v ajzlogu
cirkuskega cuckelajajna. Barjaki prevejanih
domoljupcof zgubili su farbu. Zlata trumbeta
na placu razrajcane šiparice znorela je. Šaka
nabreklih let puna je ognjenih žulov. Vsa vrata
otprta su za čisti luft kvartofskih pesem. Zastavila
se peskovita vura. Negdo je zrušil vrapcova gnezda
i popevka je začkomela. Stetoverani mozek
pun je perja i rastače se.

A znad zdene reke pršeju zbunjeni tiči v zeleni
travi gladeč zelenu scenografiju protuletja.
V pesku reke bile je jezero slik zlatega
praskozorja. Vusnice kaj su kušuvale
plave zrnje neba drftale su.
Kajkavski torzo v male arije staroga vergleca
začkomel je. V plaveokastem gledenju dežđilo je
i pes je vragometno lajal na plesnivega
igralca v tamburu na jedinem vuglu
landrastega placa s komačec bezdežđevnega dena.
Čkominu je bile čuti kak grmlavinu vedreneba.

Z rožah je zvirale dihajne a sunceobrtalec
obrnul se na krivu stran
i bile je vetrovite jutre.

NEDOPOVEDANI PESMOŽDER

Perhetava zlatezorja komačece svetla
po vulicah rashitava. Vusnice mojega
kvartovskega frtalja rasečene su. Ranejuternjak
kak Chagallov guslarec na vrju krova je friške
kifline gledeč v perhetljivo okolišče
rascvetenoga vrčaka. Vrtirepasti pes
preskočil je slatke žumborenje jutra
na placu obnoreloga smejanja. Zgubil je
pesosmjer i z nami išče detelišče
s četiri listov. Zverinjaki su otklučani
i oči su nam pone kamenuga trnja.

Pijeme osovički z ranja i kak biki
z rogmi drapleme nebo za saki
komačec sreče, za saku rieč,
za saku misel i saki glas. Grizeme
možđane hitajoč jih na ognjeni šplehnjak
ftruc sebi i semu.

A ja, gdagda, nedopovedani pesmožder,
v malemu sakodešnjemu denu narisan,
i zalublen v tirkizne kušlece
nezrečenih rieči gavalerski namigavam
rajclivoj susedi prek plota.

AGRAMERSKI VALCER

Popevka ranejuternih tičof razleva se
v rašklebenem taktušu senjive vulice.
Strogoča rieči bludnega pevalca neistolnačna je
i zastavla smisel i ne da glasa.
Lubavniki kaj se kupleju spod gradskega
praskovoda v kamenje se prehitavleju.

Špancireri ideju naopak. Nezgovorena čkomina
kvartofskega šeptanja akvarelirana je
z dežđevnu farbu čkomečeka vetra.
Agramerski valcer med rescveli pupolki
agramerski taubeki tancaju senjajoč
zlato zrnje. Moji so mokri kušleci cureli
po njiovemi tanckoraki.
A jutreno jutre jesensko zanavek skrito
vu slatke nihanje valcera vetrovitih latic
dišečih ciklam rasteple me po okolišču,
to jutreno jutre zagrebečki objutreno
kak jedina svetloča v kmice novuga
milenijuma kaj veliki
kotač tira
male forverc,
male rikverc...
i znovič me zopet v luzersku misel
scoprano vleče.

ČEKAL SEM TE

Tetrebi su kluvali cukrene rieči z tvojih
vusnic. Kovači so za te mesečinu kovali
z dišečega rožmarina. Veter larmaš rieči mi je
bezčutne kral al misel se moja neje
dala fkaniti. Kričal jesem z ognjenu
pesem lepote i s komačecem rastrganih senj
i čekal sem te.
Z velikim molitvenikom duše v rokah,
z kotačem nespovedanih grehof na pleča,
ze škatulu cigaretlinof, z gorečem fajercajgom,
ze sozu plamteču na obrazu, z nebeskim tičem
kaj popeval je moju zaneslivu pesem v otprtoj gajbi
i vročim sercem ljubavi,
čekal sem te.

To se je kaj imam samor je zate,
jerbo vse drugo zdavna so mi fkrali;
a morti bi i popevku, morti velim,
ali nesu znali, nesu znali
kak bi ju fkrali!

A ja sem te sejenak i dale čekal...

POZABLENI PRAVOSMER

Velikesrčeni zavrtavec igral je
na rasvetlenemu placu zgubidansku
mužiku. Pes je sozil cmugajoč
i misel mu je bila žofke slinava.
V središču mrazovitega perivoja
tiči su pili zdene kaplice jutra.
Oblok se je otprl i bile je čuti
vsevremenske taktuše
romantičnega nokturna.
Lajbek se raščetveril i dišale je
na vroči zviranjek kurvajnske pozablenosti.
Sflundrana misel otpelala se v tramvaju
brez vozitela i sonce je zbrisale
z jenuga kraja vulice na drugu stran.

A meni je negdo složil rampu
i zajebel grdo moj pravosmer
da je čistam majhna pesem resnice
zasmerdela na pijani luzeraj.
I prhovita je misel otprhala v senjive
vulice mojega vekivečne veseloga
severnojužnega kvarta...

AMOROZNA MESEČINA

Spod vure na placu ševasta žerjavka
predvečerke. Cajgere je pojel skamenjeni
sablonosec. Kresnice kupleju svetlinu
velegrada vu vode vtoplenih zvezd.
S kletvu na vusnicah kušuvali sme
zastavleno gibanje sevremenskega
cvetenja čkomečih rož nepozablenosti.
Bile nas je nedopovedane tulike.
Soneti dežđa v gutu punem črlenuga
jagodja glasili se jesu. Samor je rezebrana
rieč bila jakša od komendijaške
mužike sakidešnjega pezderaja.

Prezrele dihanje zlatuga predvečerja
z toplinu amorozne mesečine Galovičev
veter raspotano rastrgava. Popevku ravnic
i dravsku ariju dišeče lepote
donesel je.

V rascvelem holeru dremlivega gartlica
cajziči rajclivo tancaju.

LUZERI IDEJU OSOVIČKI

Na vulicama čez tere ideju, kletve
visiju kak lampe ognjene. Tiči pleskariju
krilatasto na žicami. Cucki su glasneši
a oni se samor smejeju. Gajbe su prazne.
Zlizani gonitelci zgubili su narisane
smerokaze.

Luzeri otprhnuti od šanka ideju osovički.
Kušujeju i kuneju dobrehotne i kušlece
rashitavaju kak protuletne semenje.
Črez Zrinjevec teri je bil pun zverotatov
bežiju za meglenom predvečerkom.
Tramvaj se žuri na zahodnu stran gazeč
večernje zviezde.
Anđelove lice skemenjenoga poetuša
smeje se brezglasnem grohotem.

Luzeri imaju naopačku perspektivu. Po njivi
reveri meste cvietja curiju agramerski beli
snegi. Pesma jim je vekivečni sponzor i
nigdar jih ne bu fkanila. Ni vulica,
ni zvon s Katedrale,
ni top z Griča,
ni kupica pajdaštva,
ni dišanje neizgubljene zgubljenosti...

Luzeri, obešenjaki brezpenezni
sejenak ideju osovički
čez lelujave vrieme
kesnenočne bistrine.

TAK JE OTPISAL GOSPON PREVERT Z PARIZA

Ne buš se srdil kaj Ti bum TI rekel,
ja sima tak velim kaj bil bi im bliže;
i zvezdi v Loari i deklam na Cmroku
i pesu v bogečki hiži.

Zmislim se noči kervavih ciklami,
gda s cugom si prešel, vsê bilo je belo,
pri Seini pod snegom su spali klošari
i kajkavski se je smejala Mona Liza.

Tak je otpisal moj stari prijatel
gospon Jacques Prevert z Pariza.

Onda sem prešel v gartlic Montsouris
i tu sem joj jutre z vusnicah slekel.
Na glažah Montmartrea su cvele georgine
kaj mraz ih je v belo oblekel.

A gda se je nebo zežarilo z Griča
ja sem popeval na Place dela Bastille,
i vulice otprl, zasekel vsê lance
kaj bliže bi mi bila plava remiza.

Tak je otpisal moj stari prijatel
gospon Jacques Prevert z Pariza.

Pošilam Ti tiča za zagrebečku špicu,
narisanog v gajbe od meštra Matissea.
Naj frtči mu perje, bu kajkavski fučkal
i smejal se kak Mona Liza.

To šrajbam v bistrou na Champs Ellysees
gda veter se zible v zakesnelom cvetju;
Il se fait tard, adieu mon amie, adieu,
navrni se zopet da vidim Te zbliza...

Tak je otpisal moj stari prijatel
gospon Jacques Prevert z Pariza.