Pred novim zutra

IDU LJUDI

Idu ljudi gori – doli,
idu levo, idu desno...
Jeni sem, drugi tam,
idu naprej, idu nazaj...
Idu ljudi, dobri – hudi.
Idu ljudi lehko – žmehko,
jejo gosto, jejo retko,
jejo čuda, jejo malo,
kak gdo ‘oče, kak gdo more,
kakše biju ga nevole...

Idu ljudi z nogaj, z rokaj,
svojom srečom, svojim mokaj...
Rivajo se, vozlajo se,
mrmlajo i žrmljajo,
nadjajo se, iščejo se...
Imajo vse, ‘očejo vse,
nejo nikaj, močijo se...
Idu ljudi seposut,
odovud, odonud,
kak kojni brez hama,
z nikaj eli z čuda srama,
od sem do tam
i leno i mam...

Idu ljudi,
zbincavlejo se,
kurvajo se, skrivlejo se,
rodni i jalovi,
zreli i sirovi...
Šteli bi sikam,
a morejo sem,
nemrejo tam!
Idu ljudi
kak vuši i stenice;
svadijo se, kolejo se...
I sam idu, idu ljudi,
i dobri i hudi,
i šepavi i čoklavi,
i slepi i čoravi,
i puklavi i stegjeni...
a v duši i v teli
so načeti i čeli,
i vsi bi šteli
kaj bi srečo imeli!

Idu ljudi kak-tak,
kak vura –tak-tik,
tik-tak...
navijeni, zavijeni,
ščvrkjeni, trkjeni,
kak pesi zahrkjeni...
I ne znaju ljudi
zakaj so dobri,
zakaj so hudi,
a imaju v sebi
tak čuda ljudine,
ka more otprti
vsa vrata sudbine
kaj Človek ne zgine!

Srečen pot vsima!
Nek idu ljudi
s punim prsima,
kak jedra bela,
v rascveteno misel,
gde senja je živa!

REČI RIEČ

Reči rieč!
Reči čistu,
reči bistru
kak Bog zapoveda.
A či treba
nek grmi
od zemle
do neba!
Nek zvoni,
nek se zlevle
kak slap
ki z melina
pod kamen roni!

Reči rieč!
Reči zagod,
ne prekesno,
kaj rieč je ne
za gdagod.

Reči rieč!
Zlehka reči
rieč gorečo,
rieč pikečo,
rieč bolečo.
Rieč je takša
kakša je je
za ono kaj je tre;
nek z miseli zvira,
nek pred sobom
dela tira,
nek pogne se
ve pred sozom,
nek prigne se
i pred togom,
nek prestre si
smeha širom,
pak nek išče srečo
z mirom.
Rieč reči
z duše,
a ne
kak veter puše!

Rieč se ne šteči,
rieč se pusti,
pusti se med ljude
polehko teči.

Reči rieč ‒
kaj ne bo gift,
nego vračtvo
hasnovito,
kaj se ne da ftrti,
niti pak zatrti!

PRED NOVIM ZUTRA

                          (Croatia, Anno Domini 1991.)

Zdošlo se leto
kriš-kraš prekleto.
Kak da ga je Dante Alighieri
spuščal
črez devet
peklenskih
točeri.

Bilo je zburkano,
z taborom prešturkano.
Smrdeče.
Žgeče.
Pikeče.

Vračtva se znakuhalo.
Vetrov znapuhalo.
Vse kaj je vrelo
je bilo
kiselo.
A bilo je
i sušeno
i močvarno,
i strašno
strašno
nevarno.

A človek se ščučuril,
s pelinom žile zapunil.
Ošpitna mu svetlost svetli
i gori drži.
Duša mu čista,
kak rosa se blista.
Zato ne blodi
v megli kosmatoj
ka srešom venodi.

Roke se jake
več držiju za kvake:
tam je znutra ‒
NOVO ZUTRA!

POVESMO ŽIVLENJA

Prela prelja,
prela prelo
na kolovrt
v nočko sneno.

Prela niti
tenke bele,
od povesme
sprela pesme.

Svoje verše
v nit je sprela
i črez krosno
je zetkala.

Z belog platna
vanjkuš mali,
z belim perjem
je naphani.

Vu njemo je
dete malo
svoje senje
dale tkalo.

DA BI JA IMEL

Da bi ja imel
oči od zorje,
med nami gorje
prek bi preletel.

Da bi ja imel
vanjkuš pun senja,
pred glavu tvoju
bi vsega rastepel.

Gda skradja se zvezda
na nebu zgasi,
skril bi se v tvoje
svilne lasi.
Na gole prsi
bi kušleca del,
stiha prestiha,
da ne zbudim te.

ZDENČEK

V zelenom breščecu
kak drobno las
drobno luknju
je imel.
I zdenom vodom
navek nas je
okrepiti štel.
A zdelica njegva
od ‘lovače se skelila,
a sam tri šake
globoka je bila.
Od sunčeve zrake
vodica v njoj
svetleše se činila.
Dugo, dugo
nisem te videl
zdenček moj premili:
je li zviraš,
je li hmiraš,
mortik pak
vu potočec vudiraš?
Mortik so te ipak
dečiji sni
v senje svoje skrili?!

NE SME SE POZABITI

Ne sme se pozabiti
niti stezica
po šteroj smo
prve korake
fčinili.

Ne smeti pozabiti
stare popevke
šterim smo se
vsi skupa
veselili.

Ak’ se zabi zemla,
materina rieč
i pretopla viža,
na vse naše blago
bomo sami
zapičili
križa!

BOŽIČNI NOCTURNO

Sreš na drevjo
kakti srebro
v tihoj noči
se srebri.

A roj zvezdi
s celoga neba
vu svete
jaslice gledi.

Aleluja,
aleluja!
Svet krščanski
raduj se!

Aleluja,
aleluja!
Sinek Božji
rodil se!

HORVATSKIM VITEZIMA

Vaša je rieč
skamenjena
i vu spomen
zasajena.
Život svoj mladi,
presveti dar,
Domovini svoji
prestrli ste
na oltar.

Vezda ste zemla,
za šteru ste pali.
Vezda ste
živa Horvatska postali!