Trsje rieči (vienec sonetov)

1.

Nem pozabil: »Bela majica breze«.

To pesem popevala je naša Nada,

Klaštrka, vu glasu i rieči mlada;

z rečmí Kaja prekrasnu čipku veze.

Krleža je rekel, kak je Ljudva von Gaj

kak mrcínu hitil, čez kmične šajbe,

kak stari smrad ze kokošinske gajbe,

naš jezerolétni jezik - slatki Kaj.

Spala nas je Vokova »nova« norma.

Bil je to prekpeklenski stuh, blih i znak -

opála nam je za vrat lucka orma.

Splicki govor, hudoga cajta »zrak«:

Najpredi »Brozova privredna refuorma«,

a poklem »Cug pečalbar - te-vrag-te-tak...«

2.

A poklem »Cug prečalbár - te-vrag-te-tak...«

Al’ se kajkavska popevka vrnula

na Sljeme, s kuraž se je zagrnula

vu zemlju; ni bile, ne, ftopljéni rak.

Vu Krapine, Ljudvi pod mustáček:

»Dobro nam došel prijatelj« predragi,

em na topli pragi tvoji su tragi;

Kerempuhov Peter spustil je plaček.

Štafeta je bila na verhu slave.

Šiptare je ščipal Rankovičov krak.

Na Golom otoku ni bile trave.

Je, bil je vse hujši deklaracki mrak.

V Lepoglave ni bile nebe plave;

drhtal je na glave preknjivi škrlak.

3.

Drhtal je na glave preknjivi škrlák,

zlevali su soze zagorski bregi,

vse obečítve - lanjski bili su snegi,

al se vre banđal Sabor, Pantovčák.

Genuli sme časopis, grleči Kaj;

poklem vse pripisal si je »Praganič«,

popravnik z Gline, žbir cundravi, noč-nič.

Kreši Goliku dal je Goli otok - raj.

Tak-te-vrak-te-tak, pečalbár je rajžal

čez celu Europu z UDB-om spod »breze«;

vnogi je Horvat po bušički zglajžal.

I kaj, nema špage, drete ni veze,

vnogi je dušu prez svetlóče glajžal.

Istinóča zlejala se čez steze.

4.

Istinóča zlejala se čez steze

gda su delili imanje gospócko

i imanje, ze škreblice, popóvsko

vu čast nobelovke Majke Tereze.

Njive mega jape bile su mâle,

bile jih je ze lapora i male,

tak su vuske furt, zanavek ostále.

Nigdar nesu prez hunjavice cvale.

Gondral je srdit dedek, dragi Pišta:

»To ti bu tak kak nam je vrak ponodil:

Komu ikaj, nikaj, komu išta - ništa!«

Hitler ze Staljinom je kole vodil...

Unra, Truman, Črleni križ - glad - Pišta

klaruž koraljov čez rieči je rodil.

5.

Klaruž koraljov čez rieči je rodil

i anda je pâk slepi pretvorbenják

kak sletnjakov hurmasti, nori sletnjak

em vre vse žive za serca ponodil.

I pâk komu ikaj, komu gli nikaj.

Anda je pretvorba bogme fest prišla

i čez kerv na fronte pljačka zišla,

i komu ikaj, komu, bogme, nikaj.

Celega življenja, deca, od svoji ran

purtánje sme šopali ze vust

i nazajdnič nas gerli euro-san.

Bank nam je, Mihaljeva mekla, pust.

Kričime mi čez Europu, vizasan,

lepotu svoju ze sveti Božji vust.

6.

Lepotu svoju ze sveti Božji vust

rieč nam jošče naša pripoveda,

doklam se pervi naš sosed spoveda,

hraček vu gotu mu je unijski gust.

S tega vraga ne bu bogibogme nič -

h svojem stanišču naj bu zver i jelen,

naj naš gaj bu kakti cimpresa zelen,

naj na svojem svoje gnezde plete tič.

Hej, ni vre moči lukati žmereči!

Čuti je, pustač popeva - pust-pust-pust;

kukuvača zna-zna kam jajca zleči.

Roštiljali bi, prez serca, žmahne hrust

te vsekrsteče Božje, naše rieči,

a Gaj jih je pregnal - kakti su ze hust.

7.

A Gaj jih je pregnal - kakti su ze hust.

Ni jen bogec ne zna, gda botu zgubí,

kak se bu počohal gda ga hert serbí;

misli kajti bu i ob luckemu tust.

Njegov je gaj suha lucka šikara

vu kotere sme mi spazili kaču -

žabu je žmahne gotala v draču,

kak Turk smrdéče čevape ze žara.

Zgubil je duhu med pravi tukájci,

em v šatoru Bohemije se rodil.

Mislil je kak buju i voki zajci.

Gda je čez »Iliriju« slepec blodil,

grlicam domačim na svoji jajci

šumu Vokovu »praf« jim je ponudil.

8.

Šumu Vokovu »prav« jim je ponudil,

pak denes slavim žive, a ne mertve.

Mertvi Domajskoga harca - ludske žertve,

kaj Kaj-jezik nam je fest odnaródil.

I kaj ve, vezda, zde i zdej tu i totu?!

Hrast je preživel, ze žira je hosta.

Em je kerv vu košču zdavnja pregósta.

Vse su rieči svete pri Božjemu plotu.

Nemreš kušuváti tustu mrcíno;

maček nikaj ne poliže z jezíkem glatkem;

naj se človek ne repi ze zlu pasmino.

Vu odnarojenju besnem, ne kratkem,

kipí mošt, vre zdavnja je mešno vino,

trsje rieči vu toplem grozdju slatkem.

9.

Trsje rieči vu toplem grozdju slatkem

zavrélo je čez mošt 26. veljače 2009.,

gli na Doživljene viečnosti svete,

v Krapine z Vesnu, Božu, Marijem, Vlatkem.

Blizu Dneva materini jezikov

kajti je preglašen od strane UN-a.

Hej, to nî živlenje stoprem zvuna,

to glas je znutra proti gli vsih trikov.

Ze serca i soza se topleša skljila,

dete se hmeknulo sramu i špotu,

znovič mu rieč je topla vu žila.

Hmanjemu človéku na sramotu,

em kuliko pot preganjana je bila.

Rieč se znovič skljila vu našem gotu.

10.

Rieč se znovič skljila vu našem gotu,

a čez čreva vse bile je kerváve;

prez kervi, Bog moj, nigde tople trave,

lesice, lasice na vsem su potu.

Vezda anglicižmi nas pâk žereju

i vsaka druga rieč je bogzna čija.

Konjov vre ni; gdo zna - bista, hot, gija,

al’ se čez druge kománde dereju.

I zajcem su vse dokša siva vuha,

laži su vse glibše pod verhnjem slatkem;

istinóča, čuj, kašlja kak nedúha.

Spod jarcovim suhem, vužganem batkem

dojili su duha prez svega kruha

kak svetlóču vu mraku, em na kratkem.

11.

Kak svetlóča vu mraku, em na kratkem;

kip kipara Aleksandra Šulteza,

tam gde mertva gacija, i živa breza

šume ze zemlje govorénjem slatkem.

Otud ste h Varažlin ljeto dni išla;

z Subotice - Tereza Goričanec -

kotera ni Mala - Krleža znanec,

babica mu kajkavskem jezíkem prišla.

Vrači, coprnjaki nisu ju vrekli,

a deržáli su ju vu mokrem kotu;

vu svojem jalu i zloče su stękli.

Na potu lakotnjákovem životu,

kak su ju god klaštrili, pleli, sekli,

ostála je v duše kak slak na plotu.

12.

Ostála je v duše kak slak na plotu;

vezda je kak detéči smeh cvetéča,

vu Klašterkini struna trepetéča,

kak mujcek vu toplem, vu dragem kotu.

A njejn Kaj napisan je vu Legradu

ze kančecem na pločice kamene.

Pločica je negde vre trešče snene,

a Kaj je žnjo vu Matoševem gradu.

Ta Rieč naša, kak Jezuš izdavana,

bila je gnana ze Konventnem paktem,

bila je moštena, prehitavana,

kak slatki januš vu soku preslatkem.

Al kuliko je god bila zahitávana,

Vsevišnji dal je Njoj snagóču z laktem.

13.

Vsevišnji dal je Njoj snagóču z laktem

i našla je svoju stezu, svoju tîr -

zobeke je zgubil vnogi KOS-ov žbir;

zgubili su korak z tujinskim taktem.

Denes Rieč je znovič na potu svojem,

lingvizuši naj jim njive meste daju.

Ča/Kaj/Što ikavski - jednu domáju,

kaj se vre neju kuražili z nojem.

Od biča su one kerváve kože.

Štujeju Mojsija, Krista, Golgotu -

vse su rieči večne Božje rože.

Nesu vkrajene pri luckem plotu.

Svete rieči vse su sanskrt Božje.

Emanuel, fala Bogu, Životu.s

14.

Emanuel, fala Bogu, Životu.

Denes su Sesvete, sveče goriju;

žive slavime kaj govoriju;

pokójni vu nami živé, pri plotu.

I naj vre na tem svetu ne noriju,

naj se rajši na grobja pomoliju,

naj svetu svetlóču zemlji zmoliju,

naj se Božje Ljubavi pokóriju.

Ze bervi opal je vnogi, ves kervav...

Sejete, ženske, žive bele skljeze?

Bil je proklet rat - vnogem prazen rukav.

Vas pozabile neju Rieči ni steze.

Reciterala ste, popevala prav,

nem pozabil: »Bela majica breze«...

15.

Magištralije

Nem pozábil: »Bela majica breze«...

A poklem: »Cug pečalbár - te-vrak-te-tak«...

Drhtal je na glave prčknjívi škrlak.

Istinóča zlejála se čez steze.

Klaruž koraljov čez rieči je rodil

Lepotu svoju ze sveti Božji vust,

A Gaj jih je pregnal - kakti su ze hust.

Šumu Vokovu »praf« jim je ponudil -

Trsje rieči vu toplem grozdju slatkem.

Rieč se znovič skljila vu našem gotu,

Kakti svetlóča v mraku, em na kratkem.

Ostála je v duše, kak slak na plotu.

Vsevíšnji dal je Njoj snagóču z laktem.

Emanuel, fala Bogu, Životu.

Gregurovec Veternički, 25.XI.2009.