Tanca potepuh

aNAHERO ŠKRLAK

Gordijski vozel stopram čmuli v možđan.

»Naj sam sedeti zmusan, skusman,

bum ti zašila jedro z vihlan...«

»Mura nej morje, se je zahman!«

»Božeka zmirom fali kaj si još živ,

zmed znucanih ladjah i norih gliv.

Spekla ti bodem zlevku od sliv...«

»Život brez morja ves je vdušljiv!«

»Z vira mehura spuhni, tej brburač,

naj v nebo vlezne kak zlaten kotač!

V vižu obrni čmukačasti plač,

z srebrenog srca – prižmeknjeni drač.«

»Dej mi tej zafrik, zlevku, topli kur’žnjak,

bolšeg si najdi, ja sem nočnjak!«

Pinklec na krmi, v žepu dobnjak.

Po Muri plava nahero škrlak.

JUNAK IMEL TRI spanOJKE

Da ih ljubi on se kune,

kak da srebrom vreče pune,

kak da v bačvaj zlato čisto,

sakoj pripoveda isto.

Z sakom on si čase krati:

»Posle vojne buju svati!«

Mari njivu, trsje Kati,

Jani oče dete dati.

Dimu se je vrnul z boja:

»De si, prva ljuba moja?«

Zove drugu, nema mira,

senca vrata mu otpira.

Golub zove tretju ljubu.

Ajngel svira v zlatnu trubu.

Pečeju ga rane vruče,

zadja misel v glavi tuče:

»Kak na nebi Mesec sveti!

Ah, da mi je još živeti!

Ah, da mi je v polje diti,

ah, da mi je vince piti!«

Al’ vu polju trda kmica.

Al’ vu trsju črna ftica.

Majka malo dete doji.

Mrtev junak zvezde broji.

DUDAŠ

Protuletno drago vreme i v popevkah lepoduh.

Kak su v kneji đunđ i kmica, ja sem v sebi potepuh.

Šlajer-šlingu z pavučine, cimer šivle poetuš.

Vdušni lagev, svet coprija, bu požveplal hudoduš.

»Z teg je lagva lehko piti«, z versih šepče negromant,

»da bu Sunce na zahodu, odvečer buš astermant.«

»Daj se brni sim još jempot, vu nutrinu si poglej!

Išče v kneju vre buš zišla. Naj ti Luna bu naprej!«

Kiklu z kudeljaš, zvrtel mi za čas,

ali je, ali nej, copernjak dudaš.

DRAVSKI KRALJ

Mesec z neba v Dravu j’ skočil kak vu škrinju srebrnjak.

Vir drfteči i iskreči vžiže žuhki zrak.

Ispred kalne hiže – viže mumlja vodenjak.

Svetlih lasi zvezde steple, kres preskače dravski kralj.

Odvečer bu z zlatnog dreva slatke hruške bral

i v gluboku, na oblaku, Dravu žmehko pal.

Iz glubine, vu visine znova bu si sel.

Z suhe grane črne vrane v polnoč bu prevzel,

pak bu v dravske glibe ribe i coprije del.

Zvečer tuži, vjutro ruži v cimbal dravski duh.

Kak bleščiju biser, đunđi, ringlini iz vuh!

Kačec-kača luč obrača. Tanca potepuh.