Amorozna mesečina

Odhajajuča noč popikavala se po štengami. V mefkem

mehenu postele zaneslivo su spale zajne

srebrozrake perhetljive mesečine. Zmržnjeni

pevalec na zelenemu placu popeval je nedopovedano

ljubohotne reči vragometne vulice.

V preluknanem škrlačecu bile je pune

ničesa. Larfe malih Kupidonof smejale su se

z oblokov brez stekla.

A mi, po dušah se svojeh šepavo špancerame

kak rečižderci z ajngelskemi obrazi, mi

zgubidanci otprtega serca fakinsku poetiku

zalublenosti na cajtungštehere razvlačime

natopleni z rajskemi kaplicami

z domačih vinobregof.

Kulike je samor popevki bežale

za nami a dišale su kak bombeki

beluga holera pred jutre v špancirgartlicu

našega purgerskega kvarta.

Zanesljive rieči popevki v kušlece vtoplene skrile su se.

Kak mefko draganje po ognjeni obrazi gorele su.

A nigdar se nisu popevale,

i senak ih je bile čuti.

MOJ MALI TIČ

Rastakalo se jutro v zlatem kvartu

mangupskega luzeraja. Ždrali su se flojsali

v rajske postele purgerajskega špileraja.

Gajba se rasčetverila i germlavinska

misel otprhnula je v kurvajnske verzuše.

Šajnkerica je golecickasto zatahala

ranejuternu popevku.

Rascufani kriči šankercugerof vužgali su

slinave jezike v sake runde znovič.

V belemu lajbeku čul se ljubožejni

valcer ognjene lepote.

Odblokerala se pamet i mozek kak pesek

curel je na žveplenu misel, a misel je dobila

kristalne črleno zgledajne;

razmetane kupice od kupice pozablenosti,

pozablenost od zgublene arije, arije od arije

spametnoga tiča. A tič tičopevec moj je mali tič

kaj z rascvelu granu črešnje v klunu

na raskopčanemu lajbeku

kak norc zvertavo žvrgoli.

Mesto mene!

GDA SME SE ŠVERCALI

Gda sme se moje puce i ja, razmete, švercali

v tramvaju četirinajst, na Zvezdi i na Cmroku

curel je sneg i cveli su jaglaci.

Predi toga napravil sem se kaj se je mogle:

otprl sem obloke zakesnelim zvezdam i vetru,

i juternjem zviranjku, ti sonce nebesko, a tičima

sem dal cukora, vina i zrnja neverovane resnice,

razmete, a moja vulica, kaj se otprla za sim i tam

i v teroj hiže škripleju kak klimava trafika na levem

vuglu, razmete, i v teroj filožofija zesranoga živlejna

nema čistu misel vedrine, me razmete, te moje vulice

odfučkal sem karnevalsku pesem veternjačke pozablenosti

za male mira zgubljenofkanjivih senj.

I tak, velim, gda sme se moje puce i ja, razmete, švercali

v tramvaju i tak dale, i tak dale, me razmete, vidli sme

buljeokce, prelubnike, lubavnike i špancirmeštre,

zešminkane marginalce i lefkoumnike, podmukljive

vrtirepce, fkanitelce i fuflafce kak žvačeju gumije

simtamajoč z rasterganemi vuspomenami

po severnemu kvartu, po našemu kvartu,

gde je takaj curel sneg i cveli su jaglaci.

Zate, moje puce i ja kaj sme se, razmete, v četirinajstice

gda je curele i cvetale, je li razmete,

mi sme se švercali... i bile nam je...

i tramvaj je otišel... a nemrem reči

kam, kak i zakaj i...

razmete, ne?

A mi sme se senak švercali...

BEŽALEC ZA VETROM

Bil sem bežalec za vetrom v rubači

bez kraglina i s praznemi rokami v zraku.

Z jenim komačecem rasčetverene senje

iskal sem neskvarene kušlece sakidešnjice

s trepetlivu pesem kvartovskega

žvrgolavca.

Smejali su se božeki na rascvelemi

granami majmunskega dervorednika.

Igralci v tambure tamburali su tamburastu

mužiku puntarske vulice. Veleumniki z vužganemi

glavami filožoferali su o vekivečnosti

a ocvele rože puščale su vroče soze

v moje vtrnjene roke.

Bil sem bežalec i foringaš, gavaler i vandrokaš,

rozenkavaler, kušlecžongler, i tič i krič

kaj bežal je vu greh i smeh i dale još i još dale...

Al gajbe su se otprle i tič je otprhal.

Fučkal je gledeč v moj otprti oblok.

I zopet sem bil beželec za vetrom v rubači

brez gumbov i z pesjem lajanjem v rokah,

i z ovemi rieči čistam razjebene popevke

na praznem komačecu

beloga papera.

NEDOPOVEDANI PESMOŽDER

Perhetava zlatezorja komačece svetla

po vulicah rashitava. Vusnice mojega

kvartovskega frtalja rasečene su. Ranejuternjak

kak Chagallov guslarec na vrju krova je friške

kifline gledeč v perhetljivo okolišče

rascvetenoga vrčaka. Vrtirepasti pes

preskočil je slatke žumborenje jutra

na placu obnoreloga smejanja. Zgubil je

pesosmjer i z nami išče detelišče

s četiri listov. Zverinjaki su otklučani

i oči su nam pone kamenuga trnja.

Pijeme osovički z ranja i kak biki

z rogmi drapleme nebo za saki

komačec sreče, za saku rieč,

za saku misel i saki glas. Grizeme

mozeke hitajoč jih na ognjeni šplehnjak

ftruc sebi i semu.

A ja, gdagda, nedopovedani pesmožder,

v malemu sakdešnjemu denu narisan,

i zalublen v tirkizne kušlece

nezrečenih rieči gavalerski namigavam

rajclivoj susedi prek plota.

PORNOGRAFIJA SAKIDEŠNJE POPEVKE

Pornografija sakidešnje popevke v auzlogu

cirkuskega cuckelajajna. Barjaki prevejanih

domoljupcof zgubili su farbu. Zlata trumbeta

na placu razrajcane šiparice znorela je. Šaka

nabreklih let puna je ognjenih žulov. Vsa vrata

otprta su za čisti luft kvartofskih pesem. Zastavila

se peskovita vura. Negdo je zrušil vrapcova gnezda

i popevka je začkomela. Stetoverani mozek

pun je perja i rastače se.

A znad zdene rieke pršeju zbunjeni tiči v zeleni

travi gladeč zelenu scenografiju protuletja.

V pesku rieke bile je jezero slik zlatega

praskozorja. Vusnice kaj su kušuvale

plave zrnje neba drftale su.

Kajkavski torzo v male arije staroga vergleca

začkomel je. V plaveokastem gledenju dežđilo je

i pes je vragometno lajal na plesnivega

igralca v tamburu na jedinem vuglu

landrastega placa z komačec bezdežđevnega dena.

Čkominu je bile čuti kak grmlavinu vedreneba.

Z rožah je zvirale dihajne a sunceobrtalec

se obrnul na krivu stran

i bile je vetrovite jutre.

POZABLENI PRAVOSMER

Velikesrčeni zavrtavec igral je

na rasvetlenemu placu zgubidansku

mužiku. Pes je sozil cmugajoč

i misel mu je bila žofke slinava.

V središču mrazovitega perivoja

tiči su pili zdene kaplice jutra.

Oblok se je otprl i bile je čuti

sevremenske taktuše

Chopinovoga nokturna;

lajbek se rasčetveril i dišale je

na vroči zviranjek kurvajnske pozablenosti.

Sflundrana misel otpelala se v tramvaju

brez vozitela i sonce je zbrisale

z jenuga kraja vulice na drugu stran.

A meni je negdo složil rampu

i zajebel grdo moj pravosmer

da je čistam majhna pesem resnice

zasmerdela na pijani luzeraj.

I prhovita je misel otprhala v senjive

vulice mojega vekivečne veseloga

severnojužnega kvarta...

AGRAMERSKI VALCER

Popevka ranejuternih tičof razleva se

v rašklebenem taktušu senjive vulice.

Strogoča rieči bludnega pevalca neistolnačna je

i zastavla smisel i ne da glasa.

Lubavniki kaj se kupleju spod gradskega

praskovoda v kamenje se prehitavleju.

Špancereri ideju naopak. Nezgovorena čkomina

kvartofskega šeptanja akvarelirana je

z dežđevnu farbu čkomečeka vetra.

Agramerski valcer med rascveli pupolki

agramerski taubeki tancaju senjajoč

zlato zrnje. Moji so mokri kušleci cureli

po njijovemi tanckoraki.

A jutreno jutre jesensko zanavek skrito

vu slatke tahanje valcera vetrovitih latic

dišečih ciklam rasteple me po okolišču,

to jutreno jutre zagrebečki objutreno

kak jedina svetloča v kmice novuga

Milenijuma, kaj veliki

kotač tira

male forverc,

male rikverc...

i znovič me zopet v luzersku misel

scoprano vleče.

ČEKAL SEM TE

Tetrebi su kluvali cukrene reči s Tvojih

vročih vusnic. Kovači so zate mesečinu kovali

z dišečega rožmarina. Veter larmaš rieči mi je

bezčutne kral al misel se moja nie

dala fkaniti. Kričal jesem i sporculansku

ariju lepote i s komačecem rastrganih senj

i čekal sem Te.

Z velikim molitvenikom duše v rokah,

z kotačem nespovedanih grehof na pleča,

z škatulom cigaretlinof, z gorečem fajercajgem,

ze sozom plamtečom na obrazu, z nebeskim tičem

kaj popeval je zaneslivu pesem v otprtoj gajbi

i z vročim sercem

čekal sem Te.

To se kaj imam samor je zate,

jer se drugo so mi fkrali;

a morti bi i popevku,

ali nesu znali

kak bi ju fkrali!

A ja sem Te senak čekal...

AMOROZNA MESEČINA

Spod vure na placu ševasta žerjavka

predvečerke. Cajngere je pojel skamenjeni

sablonosec. Kriesnice kupleju svetlinu

velegrada vu vode vtoplenih zvezd.

S kletvu na vusnicah kušuvali sme

zastavleno gibanje sevremenskega

cvetenja čkomečih rož nepozablenosti.

Bile nas je nadopovedane tulike.

Soneti dežđa v grlu punem črlenuga

jagodja glasili se jesu, ali samor je

rieč bila jakša od komendijaške

mužike sakidešnjega pezderaja.

Prezrele dihanje zlatuga predvečerja

s toplinu amorozne mesečine Galovičev

veter raspotano rastrgava. Popevku ravnic

i dravsku ariju dišeče lepote

donesel je.

V rascvelem holeru dramljivega gartlica

cajziči se trepetljivo flojsaju.